Tahografi | Vse kar morate vedeti

Katere vrste tahografov poznamo?

Tahografe ločimo glede na način zapisa podatkov o aktivnostih voznika in gibanju vozila. S hitrim razvojem tehnologije in elektronike jih delimo na analogne in digitalne tahografe. Še naprednejši pa so pametni tahografi.

Analogni tahografi

Analogni tahograf na prvi pogled spominja kar na klasični avtoradio, kot smo ga poznali nekaj desetletij nazaj. Na sprednjem delu je manjši zaslon, na katerem je zapis datuma in ure, na spodnjem delu pa ima izvlečni predal, v katerega vstavimo diagramsko ploščico. Te so iz papirja in nas z ovalno odprtino na sredini po obliki spominjajo kar na klasične CD-je.

Za analogne tahografe je značilno, da za beleženje podatkov na papirnate tahografske zapisne vložke oziroma diagramske ploščice uporabljajo analogni zapis. Vgrajeni so v vozilo in beležijo tako aktivnosti voznika kot tudi vozila. Med njimi so hitrost, prevožena pot in vse voznikove dejavnosti kot so čas vožnje, aktivni delovni čas, pasivni delovni čas in počitek. Na vsako diagramsko ploščico se zapisujejo podatki v obdobju 24 ur.

Kako uporabljamo analogne tahografe?

Uporaba analognih tahografov je zelo enostavna. Vse, kar morate storiti je, da sledite spodnjim korakom, ki smo jih pripravili za vas:

• Na tahografski vložek oziroma diagramsko ploščo ročno vnesemo podatke, kot so ime in priimek voznika, kraj, kjer je bil vložek nameščen in odvzet, registrsko oznako vozila, datum začetka in konca vožnje, število kilometrov na začetku in koncu vožnje in prevožene kilometre.
• Odvisno od tipa tahografa odpremo predal za tahografski vložek. Starejši modeli tahografov imajo temu namenjen ključ, novejše pa odpremo s pritiskom na tipko.
• Tahografski vložek (diagramsko ploščo) pravilno vstavimo v zapisovalni mehanizem tahografa še pred začetkom vožnje. Vložek ima na sredini ovalno odprtino, ki omogoča pravilno in natančno vstavitev. Še pred tem moramo biti pozorni, da izberemo pravilen tahografski vložek. Na njegovi zadnji strani je EG-kontrolni znak, ki se mora ujemati s tipom tahografa.
• Tahograf med vožnjo avtomatsko beleži vožnjo, vse ostale aktivnosti kot so aktivni delovni čas, pasivni delovni čas in počitek, pa lahko nastavljamo sami.

Digitalni tahografi

Digitalni tahografi so obvezni za vsa vozila, ki so bila prvič dana v promet po 1. maju 2006. Tudi digitalni tahografi so pravokotne oblike in spominjajo na klasične avtoradie. Na njegovi sprednji strani je manjši zaslon za datum in uro, pod njim ali poleg njega pa se nahaja reža v katero vstavimo voznikovo kartico.

Za digitalne tahografe je značilno, da zapisujejo aktivnosti v digitalni obliki. Vsi podatki se zapisujejo na pomnilniške kartice kot tudi v spominski medij v samem tahografu. Digitalni tahografi so naprednejši od analognih in kot sistem sestoji iz digitalne snemalne naprave, senzorja gibanja in pomnilniške kartice, na kateri se shranjujejo podatki.

Kako uporabljamo digitalne tahografe?

Uporaba digitalnih tahografov je še preprostejša od analognih. Zato ni nobenega strahu, da jih ne bi znali uporabljati, če boste sledili spodnjim korakom:

• V režo tahografa, ki je na njegovi sprednji strani, vstavimo voznikovo kartico.
• Tahograf samodejno prepozna kartico.
• Z vožnjo lahko začnemo in tahograf samodejno beleži način vožnje. Ko pa ustavimo in vzamemo ključ iz kontakta, se digitalni tahograf samodejno preklopi v način mirovanja.

Na koliko časa moramo prazniti tahograf?

Prednost digitalnih tahografov je v tem, da se podatki shranjujejo na voznikovo kartico. Te podatke moramo redno prenašati v bazo prevoznika v časovnih presledkih, ki niso daljši od 28 dni. Kadar pa govorimo o časovnem presledku prenosov podatkov iz pomnilnika digitalnega tahografa, ta ne sme biti daljši od 90 dni. Digitalni tahografi pa nam omogočajo tudi tiskanje podatkov, pri čemer se uporablja poseben termični papir.

Pametni tahografi

Med digitalne tahografe uvrščamo tudi pametne tahografe. Ti so obvezni za vsa vozila, ki so bila prvič registrirana 15. junija 2019 ali pozneje. Gre za drugo generacijo tahografov, katerih sestavni deli so enota v vozilu, tipalo gibanja, tahografska kartica, zunanja GNSS oprema in oprema za zgodnje odkrivanje na daljavo.

Tahografske kartice so pametne kartice, ki so namenjene izključno za uporabo z digitalnim tahografom. Njihov glavni namen je ugotavljanje identitete imetnika kartice, hkrati pa omogočajo prenos in hranjenje podatkov.

Ločimo različne tahografske kartice. Po pooblastilu Ministrstva za infrastrukturo vse štiri tipe polikarbonatnih kartic s čipom izdeluje družba za izdelavo kartic Cetis d.d.. To so:

• Voznikova kartica, ki je izdelana za točno določenega voznika in je namenjena njegovi identifikaciji, hkrati pa omogoča hranjenje podatkov o voznikovih dejavnostih.
• Kartica podjetja, ki je izdelana za lastnike ali imetnike vozil opremljenih z digitalnim tahografom. Namenjena je identifikaciji podjetja, hkrati pa omogoča prikaz, prenos podatkov v napravo in izpis podatkov, ki so shranjeni v digitalnem tahografu.
• Nadzorna kartica, ki je izdelana za nadzorni organ, pristojen za nadzor. Namenjena je identifikaciji nadzornega organa, hkrati pa omogoča dostop do podatkov, shranjenih v pomnilniku ali na voznikovi kartici.
• Kartica delavnice, ki je izdelana proizvajalcu digitalnega tahografa, proizvajalcu vozil ali delavnici. Kartica identificira imetnika in omogoča preizkušanje, kalibriranje in prenos podatkov.

Omejilnik hitrosti in kje je obvezen

Glede na Pravilnik o napravah za omejevanje hitrosti nekaterih kategorij vozil je omejilnik hitrosti samostojna naprava, ki je prigrajena na motor vozila.

Kot že ime pove, je njena glavna naloga omejevanje največje hitrosti vozila na:

• 100 km/h pri motornih vozilih za prevoz oseb, ki imajo poleg voznikovega več kot osem sedežev (avtobusi kat. M2, M3);
• 90 km/h pri motornih vozilih za prevoz tovora, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg (vozila kat. N2 in N3).

Od kdaj naprej je obvezen omejilnik hitrosti?

Vgradnja omejilnika hitrosti je v Republiki Sloveniji obvezna za vsa:

• vozila kategorije M3 z največjo maso večjo od 10 t in vozila kategorije N3, ki so bila v Republiki Sloveniji registrirana po 30. septembru 1996;
• vozila kategorije M2, vozila kategorije M3 za največjo maso do vključno 10 t in vozila kategorije N2, ki so bila prvič registrirana po 30. septembru 2001.

Če vozimo vozilo, v katerem je največja hitrost omejena z omejilnikom hitrosti, potem moramo v vozniškem delu na vidno mesto namestiti posebno nalepko, ki nas opozarja na nastavljeno največjo hitrost.

Pogosta vprašanja